HOUSEMOUSE
Dubstep for Adults
BomBeatz Recods / Mercedez Lane, USA, 2013
Stane Špegel je pri floridski založbi Bombeatz izdal svoj enajsti album, na katerem se poigrava z dubstepom. Tega je
zmešal tako z elektroniko kot z rockom in karibskimi elementi, da zvok ni čisto srednjetočen, pa mu ne štejemo v minus.
Prvi single “Stoned King” spremlja zanimiv kvazi-video, pol albuma je po singlih že izšlo v Angliji, Kaliforniji in Švedskem,
album pa najdete tudi v vseh vodilnih spletnih trgovinah.
AMFIBIA
Amalgam
Martix Musik, 2004
Uh. Plošček, ki mu ne moreš oporekati večnamenske konzumacije. Lahkoten, toda ne breztežnosten. Kozmopolitski,
toda ne banalno trendovski. Razsvetljen, toda ne osvetljen. To je album Amalgam , ki ga je projektirala skupina Amfibia.
Skupina, ki jo podpisujejo Stane Špegel, nukleus elektronskih vitražev, Boštjan Leben, samostojni glasbeni popotnik, in
Aita Kay, gospodična z dokaj avtentično vokalno transformacijo (od loungea pa vse do minimalističnega soula). Plošča
Amalgam, pravzaprav delo skupine Amfibia, je, roko na srce, že dolgo pričakovan stadij znotraj domačega glasbenega
udejstvovanja. Prvič, ker se simbioza akustične in sintetične glasbe vedno sliši kot neverjeten navdih za tiste, ki se v
določeni subjektivni senzibilnosti ne zmenijo za zvočne postulate in progresivna predalčkanja. In drugič zato, ker tako
rafiniranega in dovzetnega stika s elektronskim crossoverjem pri nas dolgo ni bilo. Kako se slišijo Amfibia? Kot kolorit
glasbe Pedra Almodovarja (Telenovela); kot bluesovska impregnacija newageovskega minimalizma (Allaround), kot pop
z razlogom (Reealvision); kot kraftwerkovski etno s stališčem (Bagdad). Kot prava, domača skupina.
Dubstep for Adults
BomBeatz Recods / Mercedez Lane, USA, 2013
Stane Špegel je pri floridski založbi Bombeatz izdal svoj enajsti album, na katerem se poigrava z dubstepom. Tega je
zmešal tako z elektroniko kot z rockom in karibskimi elementi, da zvok ni čisto srednjetočen, pa mu ne štejemo v minus.
Prvi single “Stoned King” spremlja zanimiv kvazi-video, pol albuma je po singlih že izšlo v Angliji, Kaliforniji in Švedskem,
album pa najdete tudi v vseh vodilnih spletnih trgovinah.
AMFIBIA
Amalgam
Martix Musik, 2004
Uh. Plošček, ki mu ne moreš oporekati večnamenske konzumacije. Lahkoten, toda ne breztežnosten. Kozmopolitski,
toda ne banalno trendovski. Razsvetljen, toda ne osvetljen. To je album Amalgam , ki ga je projektirala skupina Amfibia.
Skupina, ki jo podpisujejo Stane Špegel, nukleus elektronskih vitražev, Boštjan Leben, samostojni glasbeni popotnik, in
Aita Kay, gospodična z dokaj avtentično vokalno transformacijo (od loungea pa vse do minimalističnega soula). Plošča
Amalgam, pravzaprav delo skupine Amfibia, je, roko na srce, že dolgo pričakovan stadij znotraj domačega glasbenega
udejstvovanja. Prvič, ker se simbioza akustične in sintetične glasbe vedno sliši kot neverjeten navdih za tiste, ki se v
določeni subjektivni senzibilnosti ne zmenijo za zvočne postulate in progresivna predalčkanja. In drugič zato, ker tako
rafiniranega in dovzetnega stika s elektronskim crossoverjem pri nas dolgo ni bilo. Kako se slišijo Amfibia? Kot kolorit
glasbe Pedra Almodovarja (Telenovela); kot bluesovska impregnacija newageovskega minimalizma (Allaround), kot pop
z razlogom (Reealvision); kot kraftwerkovski etno s stališčem (Bagdad). Kot prava, domača skupina.
HOUSEMOUSE
Party Monster
Matrix Musik, 2004
Stane Špegel, alias HouseMouse, je zagotovo največji in najboljši slovenski umetnik elektronske glasbe. Ta vsestranski
multi-instrumetnalist ima za seboj že bogato, raznoliko in nadvse plodno glasbeno kariero. Konec sedemdesetih je igral
v punk zasedbi Dildos, nato je postal prvi kitarist Šank Rock. Še nekaj kasneje je kratek čas sodeloval v odpiljeni free-
punk zasedbi Untergrunt. Leta 1984 se je predstavil z elektronskim triom PIN, ki velja za prvi slovenski techno bend. Do
sredine devetdesetih je Špegel zagnal številne digitalne multimedijske projekte. Od strogo glasbenih je bil zagotovo
najbolj odmeven čudaški electro projekt DIG. Nič manj pa niso bili zanimivi tudi WORM, BioNet, DopeControl in najbolj
aktualni Mictrotrip. Špegel je pod imenom HouseMouse lani objavil svoj prvi album Osnove elektrotehnike. Ta Izjemen
avtorski house miks pa je požel več priznanja v tujini kot doma.
Party Monster je še en izvrsten izdelek in do danes definitivno najbolj dorečen house album kakega slovenskega
izvajalca. Vseh 15 avtorskih skladb odlikuje izjemen, prefinjeno vznesen house beat; hipnotične, minimalistične melodije
ter rahla progressive nastrojenost. Sledenja daje glasbi globino, težo in drugačnost. HouseMouse se v prvem delu miksa
poigrava z ambientom, čudovito minimalistično elektroniko in enkratno repetativnostjo. Temu sklopu je skupna tudi
nenavadna uporaba glasu, ki je obravnavan kot najčistejši in najbolj poln inštrument. Srednji del miksa občasno
dopolnijo tudi trobila oziroma pihala in rahli kvazi-jazzy rollingi. Še vedno pa je jedro tudi tega dela nezgrešljivi house
beat. Na zadnji tretjini miksa, ki je še kanček bolj našponana, pa se HouseMouse poigrava s funkoidnimi in discoidnimi
vložki, kjer je spet tudi malo več vokalov. Njegove rešitve so sila originalne in dostikrat nadvse prijetno zmaličene.
Posebno bolj 'deep' elektronska polaganja, v kombinaciji z groovy ritmiko, so fenomenalna. Tisto, kar ta album naredi za
extra-posebnega, pa so miksi. Skladbe 'neslišno' prehajajo ena v drugo. V prehodih ni enega samega mašila, ni enega
dodanega beata.
Party Monster je čista techno simfonija v enem stavku, ki je narejena iz najčistejšega ustvarjalnega vzgiba. Škoda je, da
morda naša najboljša techno plošča sploh, ne bo deležna prave medijske pozornosti. 'Poznavalci' bodo 'prave' beate še
naprej iskali na Ibizi in podobnih že nekaj let precej sušnih house prizoriščih. Le po kaj bi šli v Velenje, k samotarju, ki
živi v nekem malem studiu. Komentar k temu je le: 'Ha, ha, ha!' Vsekakor pa ne pozabite, tale plošček, ki je povrh vsega
še nalezljivo poslušljiv, je do tega trenutka letos daleč najboljši house album na svetu! In le s težavo ga bo kdo presegel.
HOUSEMOUSE
Osnove elektrotehnike (2CD)
Filter music / Nika, 2003
Instrumentalistika pridelana z elektroničnim orodjem je še do nedavna ni bila reprezentančna domena tukajšnjih
glasbenih ustvarjalcev. Pred, recimo, desetletjem se je z njo spogledovala tedanja umetniška avantgarda, ki je v to
kreativno polje zašla mimo diskurza, ki smo ga imenovali industrijski rock ali nekaj temu podobnega. Manj znani pa so
bili tisti tovrstni produkcijski žepi, ki so vznikli na čisto zavestnem preobratu, s katerim je rockovska, torej povsem
analogna poustvarjalna estetika dobila nadaljevanje z elektronskimi obrazili. Urgentni blok teh modifikacij je bila,
oziroma je še, v osnovi velenjska postava BioNet. Njena predhodnica je bil zgodnji hibrid med technom in drvečim
rockom ali konstrukt Dig.
To kar se v dobrih familijah zgodi z nastopom novih generacija, se je v pričujočem primeru zgodilo v razmišljanju treh
muzičnih navdušencev, in to ravno v letih, ko je bila vzporedna rejvarska kulturna v teh krajih, vključno s centrom, še
krepko v povojih. HouseMouse alias Loop Surgery alias Stane Špegel je eden pionirjev teh manevrov. Torej poskusov
zlitja s trendovskimi zapovedmi na eni, predvsem pa tehnološkimi inovacijami na drugi strani. Oba paralelna procesa sta
se izkazovala ob live-aktih na številnih partijih, ravno tako pa tudi na številnih neuradnih izdajah. Nostrifikacija te dobe je
morala pred nekaj leti končno dobiti potrditev. To je bilo v duhu časa povsem pričakovano. Če se omejimo le na os Celje-
Velenje, je n torej potrebno spomniti tako na party znamki Space-Night in Design Of Love, prav tako pa tudi na
sodobnike tipa Elabjer, ki svoje taktne in relativno solidno slišne drum'n'bass maksime po vzoru LTJ Bukem še do
dandanes, kolikor vem, ni unovčil, tako kot bi si to želela pravzaprav vsa napredno glasbena srenja Sloveniji. V teh
diametralah pa je še kako izrazit HouseMousov preboj, ki je že nekaj konkretnih sezon tudi kombinacija z likovnimi, torej
vizualnimi kolaži, ki spontano in zelo sproščeno plemenitijo producentove vedno boljše zvočne stvaritve. Kar nekaj
konkretnih, toda še vedno bolj pol-uradnih cedetečnih izdaj je v teh periodi nakazovalo, da se HouseMouseova tehnična
usposobljenost ustaljuje na zavidljivo visokem nivoju, obenem pa se močno krepi ekspresivnost.
Osnove elektrotehnike so torej rekapitulacija, prerez avtorjevega tehnično-estetskega značaja. In ko stvar pogledam
z nekaj distance, prav lahko ugotovim, da je ravno plod desetletnega raziskovanja hudičevo tehtna izrazna govorica. V
izjemnem zvokovnem, predvsem pa v sijajnem narativnem smislu. To so res dobri, domišljeni komadi, strukturirani po
univerzalno veljavnih house ali pa trip-hop obrazcih in s pridihom nadvse pozitivistične igrivosti. Prvi del tega dvojnega
cedeja sestoji iz ambientalno-housey lounge kosov, prijetno zasanjanih in tudi zelo temperamentnih. Druga polovica ali
drugi disk pa je odkrito cepljen s techno dinamiko ali hitrejšim trkanjem. Album, ki vam bo dokazal, da je so vse
skrivnosti moderne svetovljanske glasbene kuhinje čisto blizu vas/nas.
Osnove elektrotehnike (2CD)
Filter music / Nika, 2003
Instrumentalistika pridelana z elektroničnim orodjem je še do nedavna ni bila reprezentančna domena tukajšnjih
glasbenih ustvarjalcev. Pred, recimo, desetletjem se je z njo spogledovala tedanja umetniška avantgarda, ki je v to
kreativno polje zašla mimo diskurza, ki smo ga imenovali industrijski rock ali nekaj temu podobnega. Manj znani pa so
bili tisti tovrstni produkcijski žepi, ki so vznikli na čisto zavestnem preobratu, s katerim je rockovska, torej povsem
analogna poustvarjalna estetika dobila nadaljevanje z elektronskimi obrazili. Urgentni blok teh modifikacij je bila,
oziroma je še, v osnovi velenjska postava BioNet. Njena predhodnica je bil zgodnji hibrid med technom in drvečim
rockom ali konstrukt Dig.
To kar se v dobrih familijah zgodi z nastopom novih generacija, se je v pričujočem primeru zgodilo v razmišljanju treh
muzičnih navdušencev, in to ravno v letih, ko je bila vzporedna rejvarska kulturna v teh krajih, vključno s centrom, še
krepko v povojih. HouseMouse alias Loop Surgery alias Stane Špegel je eden pionirjev teh manevrov. Torej poskusov
zlitja s trendovskimi zapovedmi na eni, predvsem pa tehnološkimi inovacijami na drugi strani. Oba paralelna procesa sta
se izkazovala ob live-aktih na številnih partijih, ravno tako pa tudi na številnih neuradnih izdajah. Nostrifikacija te dobe je
morala pred nekaj leti končno dobiti potrditev. To je bilo v duhu časa povsem pričakovano. Če se omejimo le na os Celje-
Velenje, je n torej potrebno spomniti tako na party znamki Space-Night in Design Of Love, prav tako pa tudi na
sodobnike tipa Elabjer, ki svoje taktne in relativno solidno slišne drum'n'bass maksime po vzoru LTJ Bukem še do
dandanes, kolikor vem, ni unovčil, tako kot bi si to želela pravzaprav vsa napredno glasbena srenja Sloveniji. V teh
diametralah pa je še kako izrazit HouseMousov preboj, ki je že nekaj konkretnih sezon tudi kombinacija z likovnimi, torej
vizualnimi kolaži, ki spontano in zelo sproščeno plemenitijo producentove vedno boljše zvočne stvaritve. Kar nekaj
konkretnih, toda še vedno bolj pol-uradnih cedetečnih izdaj je v teh periodi nakazovalo, da se HouseMouseova tehnična
usposobljenost ustaljuje na zavidljivo visokem nivoju, obenem pa se močno krepi ekspresivnost.
Osnove elektrotehnike so torej rekapitulacija, prerez avtorjevega tehnično-estetskega značaja. In ko stvar pogledam
z nekaj distance, prav lahko ugotovim, da je ravno plod desetletnega raziskovanja hudičevo tehtna izrazna govorica. V
izjemnem zvokovnem, predvsem pa v sijajnem narativnem smislu. To so res dobri, domišljeni komadi, strukturirani po
univerzalno veljavnih house ali pa trip-hop obrazcih in s pridihom nadvse pozitivistične igrivosti. Prvi del tega dvojnega
cedeja sestoji iz ambientalno-housey lounge kosov, prijetno zasanjanih in tudi zelo temperamentnih. Druga polovica ali
drugi disk pa je odkrito cepljen s techno dinamiko ali hitrejšim trkanjem. Album, ki vam bo dokazal, da je so vse
skrivnosti moderne svetovljanske glasbene kuhinje čisto blizu vas/nas.
HOUSEMOUSE
Osnove elektrotehnike (2CD)
Filter music / Amazon, 2003
Man addiere ein halbes Jahrhundert zum Geburtstag Arthur C. Clarke's (A Space Odyssey) und man bekommt Stane
Spegel alias Housemouse. In den späten '70-er Jahren spielte Stane als Gitarrist in einer Punkband namens Dildos - am
Ende eine der bekanntesten Spitrockbands, welche die Musiklandschaft seiner Heimat Slovenien entschieden
mitgeprägt hat. Heute ist er die treibende Kraft hinter BioNet's 2000 Release 'Artistic Disagreements' (StudioCity's
Album des Monats und nominiert für den Bumerang Music Award). Seine außerordentliches Talent stellte er bereits auf
den größten slovenisch-österreichisch-kroatischen Techno Events (Spacenight, Alien Night, Obsession, Tao...u.s.w.)
unter Beweis. Seine Arrangements sind innovativ und abwechslungsreich, die Beats immer sehr groovy und der
Erlebnisfaktor bei seinen Klangexperimenten sehr groß. Das Album kommt als CD-Paar mit zwei völlig unterschiedlichen
Stimmungen. Eine für die Chill-Lounge Atmosphäre, die andere für's Tanzbein. Beide CD's leben von weichen Pads und
eine von beiden hat den Hang zu hypnotischen Loop Parts. Einige der Tracks sind etwas 'deeper', trotzdem schmeichelt
jeder einzelne dem Ohr. Dabei merkt man die extrem unterschiedlichen Einflüsse auf seine Musik, die das Album am
Ende zu dem machen, was es ist: ein Kreativitätsprodukt das hoffen lässt. Korrekte Musi von Leuten die auch noch nach
Jahren Ihren Anspruch nicht verloren haben.
Osnove elektrotehnike (2CD)
Filter music / Amazon, 2003
Man addiere ein halbes Jahrhundert zum Geburtstag Arthur C. Clarke's (A Space Odyssey) und man bekommt Stane
Spegel alias Housemouse. In den späten '70-er Jahren spielte Stane als Gitarrist in einer Punkband namens Dildos - am
Ende eine der bekanntesten Spitrockbands, welche die Musiklandschaft seiner Heimat Slovenien entschieden
mitgeprägt hat. Heute ist er die treibende Kraft hinter BioNet's 2000 Release 'Artistic Disagreements' (StudioCity's
Album des Monats und nominiert für den Bumerang Music Award). Seine außerordentliches Talent stellte er bereits auf
den größten slovenisch-österreichisch-kroatischen Techno Events (Spacenight, Alien Night, Obsession, Tao...u.s.w.)
unter Beweis. Seine Arrangements sind innovativ und abwechslungsreich, die Beats immer sehr groovy und der
Erlebnisfaktor bei seinen Klangexperimenten sehr groß. Das Album kommt als CD-Paar mit zwei völlig unterschiedlichen
Stimmungen. Eine für die Chill-Lounge Atmosphäre, die andere für's Tanzbein. Beide CD's leben von weichen Pads und
eine von beiden hat den Hang zu hypnotischen Loop Parts. Einige der Tracks sind etwas 'deeper', trotzdem schmeichelt
jeder einzelne dem Ohr. Dabei merkt man die extrem unterschiedlichen Einflüsse auf seine Musik, die das Album am
Ende zu dem machen, was es ist: ein Kreativitätsprodukt das hoffen lässt. Korrekte Musi von Leuten die auch noch nach
Jahren Ihren Anspruch nicht verloren haben.
HOUSEMOUSE
Osnove elektrotehnike (2CD)
Filter music / Amazon, 2003
HouseMouse is so much more than you would expect from a self proclaimed house music producer, this album reaches
further into the breaks and chillout camps than perhaps Stane Spegel (the man behind HouseMouse) himself would
even like to admit. Funky chopped up beats and laid back jazz melodies are the order of the day here, Floder and Wrong
being prime examples. With so many references to classic dance tracks from the last ten years, you would almost think
that Leftfield had regrouped and helped out with Polyclinic and Shades, this album offers a journey through pretty much
every electronic music territory going, without ever sounding off course. This is an album you can actually sit and listen
to without skipping that ‘too mellow’ or ‘too hard’ track – it’s simply a blend of some of the best elements to come out of
the electronic music scene in the past decade.
Osnove elektrotehnike (2CD)
Filter music / Amazon, 2003
HouseMouse is so much more than you would expect from a self proclaimed house music producer, this album reaches
further into the breaks and chillout camps than perhaps Stane Spegel (the man behind HouseMouse) himself would
even like to admit. Funky chopped up beats and laid back jazz melodies are the order of the day here, Floder and Wrong
being prime examples. With so many references to classic dance tracks from the last ten years, you would almost think
that Leftfield had regrouped and helped out with Polyclinic and Shades, this album offers a journey through pretty much
every electronic music territory going, without ever sounding off course. This is an album you can actually sit and listen
to without skipping that ‘too mellow’ or ‘too hard’ track – it’s simply a blend of some of the best elements to come out of
the electronic music scene in the past decade.
HOUSEMOUSE
Party Monster
Matrix Musik, 2004
Po odmevnem lanskem prvencu Osnove elektotehnike velenjski posebnež že straši z drugim diskografskim izdelkom.
Zrel, skrajno dorečen in avtorsko profiliran album priča, da House Mouse alias Stane Špegel ni kakšno golobrado pišče
pac pa instrumentalni multipraktik z zavidljivo glasbeno kariero, ki ga krasi izjemen občutek za spajanje in prepletanje
različnih pojavnih oblik sodobnih elektronskih praks. Rutinirano križarjenje po zasanjanem chilloutambientalu,
dinamičnem hard-techno-housu ali prepričljiva nadgradnja house beatov z jazzy in funky obrazci uvršcajo Party Monster
med žanrske mojstrovine.
HOUSEMOUSE
Party Monster
Matrix Musik, 2004
Če si tale, po marketinškem predznaku prvi in do sedaj edini slovenski house mix set, ki vključuje samo in edino
domače, avtorske gradnike, v sluhovode spustite na dušek, se boste zelo trudili spomniti se avtohtonosti materije. Zelo
poskočno in zelo arabeskno – v nekakšnem srednjeevropskem ali pa germanskem duhu - po oblikovni zasnovi, ki bi
lahko bila, v nekaj konsekvencah, podobna tudi zadnjih trem izdajam Paula Van Dykea.Že komadi so dobri, sami po
sebi, njih zlitje pa je resnično očarljivo. S to razliko, da – v primerjavi s sijočimi deli najbolj slavnih svetovnih DJ-jev - tu
ni popy leporečja, ni vokalov, so pa zato instrumentalistične figure in narativnost, ki jo proizvajajo, toliko bolj
navdušujoče. Se pravi, gre za tršo, in ne lahko, prelahko ali pa pajčolanasto house termiko, vsekakor pa naj to ne
zavede – še vedno smo pod house klobukom. Soundi so stabilni, nekajkrat bleščeče presenetita njihov lesk in njihova
hudomušnost. Gradacije so postopne, nikakor niso nagle, zato je potovalna hitrost ves čas približno enaka. Čisto dovolj,
da je za dinamiko poskrbljeno že v osnovi, tako da kakšnega blaženega house teka v prazno niti ne zaznamo. Z odliko
vleče, toda vleče le k divjemu, in z občutkom le vzpodbuja, šprica, preganja, motivira, drži pokonci. Tudi zabava.
Vprašanje univerzalnega plesa na terasi – rešeno! Zelo zrelo in mikavno!
Party Monster
Matrix Musik, 2004
Po odmevnem lanskem prvencu Osnove elektotehnike velenjski posebnež že straši z drugim diskografskim izdelkom.
Zrel, skrajno dorečen in avtorsko profiliran album priča, da House Mouse alias Stane Špegel ni kakšno golobrado pišče
pac pa instrumentalni multipraktik z zavidljivo glasbeno kariero, ki ga krasi izjemen občutek za spajanje in prepletanje
različnih pojavnih oblik sodobnih elektronskih praks. Rutinirano križarjenje po zasanjanem chilloutambientalu,
dinamičnem hard-techno-housu ali prepričljiva nadgradnja house beatov z jazzy in funky obrazci uvršcajo Party Monster
med žanrske mojstrovine.
HOUSEMOUSE
Party Monster
Matrix Musik, 2004
Če si tale, po marketinškem predznaku prvi in do sedaj edini slovenski house mix set, ki vključuje samo in edino
domače, avtorske gradnike, v sluhovode spustite na dušek, se boste zelo trudili spomniti se avtohtonosti materije. Zelo
poskočno in zelo arabeskno – v nekakšnem srednjeevropskem ali pa germanskem duhu - po oblikovni zasnovi, ki bi
lahko bila, v nekaj konsekvencah, podobna tudi zadnjih trem izdajam Paula Van Dykea.Že komadi so dobri, sami po
sebi, njih zlitje pa je resnično očarljivo. S to razliko, da – v primerjavi s sijočimi deli najbolj slavnih svetovnih DJ-jev - tu
ni popy leporečja, ni vokalov, so pa zato instrumentalistične figure in narativnost, ki jo proizvajajo, toliko bolj
navdušujoče. Se pravi, gre za tršo, in ne lahko, prelahko ali pa pajčolanasto house termiko, vsekakor pa naj to ne
zavede – še vedno smo pod house klobukom. Soundi so stabilni, nekajkrat bleščeče presenetita njihov lesk in njihova
hudomušnost. Gradacije so postopne, nikakor niso nagle, zato je potovalna hitrost ves čas približno enaka. Čisto dovolj,
da je za dinamiko poskrbljeno že v osnovi, tako da kakšnega blaženega house teka v prazno niti ne zaznamo. Z odliko
vleče, toda vleče le k divjemu, in z občutkom le vzpodbuja, šprica, preganja, motivira, drži pokonci. Tudi zabava.
Vprašanje univerzalnega plesa na terasi – rešeno! Zelo zrelo in mikavno!
Kaj imajo skupnega velenjski Titov spomenik, ki velja za največji spomenik nekdanjemu jugoslovanskemu voditelju na
svetu, newyorški Kip svobode in kip Kristusa Odrešenika nad Riom de Janeirom? Na prvi pogled ne veliko, a so se
vseeno znašli na isti razglednici, ki je pred časom zakrožila po Sloveniji. In ni bila edina. Tu je še razglednica z
zamišljenim Titom pod newyorškimi nebotičniki. Pa s partizani, ki korakajo pod Kipom svobode. Potem so tu še
razglednice brez političnih protagonistov. Recimo razglednica kipa Antona Aškerca, teleportiranega na vrh pariškega
Slavoloka zmage, ki je nato z Elizejskimi poljanami vred prestavljen v džunglo nebotičnikov. Ali pa kipa Dekleta ob
morju, ki že osem desetletij stoji v Velenju, tokrat pa je končno prestavljen ob morje, s senčnikom, ki ščiti pred
nadležnim soncem, vred.
"Ljudje vsak dan hodimo mimo spomenikov, a jih sploh ne opazimo. Zato sem želel spomniti nanje. Malo sem
eksperimentiral s tem, kako bi se naši spomeniki obnašali v drugih prostorih, in kakor vidim, bi se kar dobro obnesli,"
pravi avtor razglednic, v črno odeti in praviloma redkobesedni skladatelj in multimedijski umetnik Stane Špegel.
In kaj je pravzaprav naredil s spomeniki? Osredotočil se je zgolj na rodno Velenje in pofotografiral 22 tamkajšnjih
spomenikov, nato pa jih je z montažo preselil pred zanimive arhitekturne in umetniške stvaritve ter najrazličnejše
krajine po vsem svetu. Hkrati jih je poljubno združeval in razdruževal. Tako je nastal multimedijski projekt
Spome(j)niki, ki ga zaokrožajo tri serije razglednic in trije kratki filmi z njegovo avtorsko glasbeno podlago, do junija,
ko bo uradno predstavljen celoten projekt, pa bo na voljo še interaktivni računalniški program, s katerim bo spomenike
po mili volji lahko prestavljal vsak. Lokalna oblast je nad projektom, ki je začel nastajati ob velenjski sokandidaturi za
kulturno prestolnico Evrope leta 2012, za zadaj navdušena.
Vsi pa niso takšnega mnenja. V časopisu Demokracija so o Špeglovem projektu nedavno zapisali, da je bolj sporen
kot zanimiv. Menda zato, ker naj bi se ljudje ob njem spraševali, "zakaj se Velenje predstavlja in postavlja s spomeniki
Kardelju in Titu, ki sta pomenila smrt za toliko ljudi". Kot pravi Špegel, takšen odziv dokazuje, da so nekateri
razglednico, na kateri so Tito, Kip svobode in Jezus Kristus, pač narobe razumeli. "Saj v bistvu je to taka mala
provokacija, a je dobronamerna. Včasih nam je vladal Tito, zdaj nam vladata kapitalizem in cerkev. Sam sem hotel s
tem, ko sem jih združil, pokazati, da nobeden od trojice ni spoštoval niti ne spoštuje desetih božjih zapovedi, niti on
sam niti njegovi tuzemski predstavniki." Negativen odnos do spomenikov in zamisli o odstranitvi se zdijo Špeglu tudi
sicer sporni. Prepričan je, da nam vsi spomeniki postavljajo vprašanja o vrednotah in merilih naše družbe. Še posebej
pa to velja za spomenike, ki so za dnevno politiko morda ideološko sporni.
Več na: http://www.mladina.si/104333/stane-spegel/
vseeno znašli na isti razglednici, ki je pred časom zakrožila po Sloveniji. In ni bila edina. Tu je še razglednica z
zamišljenim Titom pod newyorškimi nebotičniki. Pa s partizani, ki korakajo pod Kipom svobode. Potem so tu še
razglednice brez političnih protagonistov. Recimo razglednica kipa Antona Aškerca, teleportiranega na vrh pariškega
Slavoloka zmage, ki je nato z Elizejskimi poljanami vred prestavljen v džunglo nebotičnikov. Ali pa kipa Dekleta ob
morju, ki že osem desetletij stoji v Velenju, tokrat pa je končno prestavljen ob morje, s senčnikom, ki ščiti pred
nadležnim soncem, vred.
"Ljudje vsak dan hodimo mimo spomenikov, a jih sploh ne opazimo. Zato sem želel spomniti nanje. Malo sem
eksperimentiral s tem, kako bi se naši spomeniki obnašali v drugih prostorih, in kakor vidim, bi se kar dobro obnesli,"
pravi avtor razglednic, v črno odeti in praviloma redkobesedni skladatelj in multimedijski umetnik Stane Špegel.
In kaj je pravzaprav naredil s spomeniki? Osredotočil se je zgolj na rodno Velenje in pofotografiral 22 tamkajšnjih
spomenikov, nato pa jih je z montažo preselil pred zanimive arhitekturne in umetniške stvaritve ter najrazličnejše
krajine po vsem svetu. Hkrati jih je poljubno združeval in razdruževal. Tako je nastal multimedijski projekt
Spome(j)niki, ki ga zaokrožajo tri serije razglednic in trije kratki filmi z njegovo avtorsko glasbeno podlago, do junija,
ko bo uradno predstavljen celoten projekt, pa bo na voljo še interaktivni računalniški program, s katerim bo spomenike
po mili volji lahko prestavljal vsak. Lokalna oblast je nad projektom, ki je začel nastajati ob velenjski sokandidaturi za
kulturno prestolnico Evrope leta 2012, za zadaj navdušena.
Vsi pa niso takšnega mnenja. V časopisu Demokracija so o Špeglovem projektu nedavno zapisali, da je bolj sporen
kot zanimiv. Menda zato, ker naj bi se ljudje ob njem spraševali, "zakaj se Velenje predstavlja in postavlja s spomeniki
Kardelju in Titu, ki sta pomenila smrt za toliko ljudi". Kot pravi Špegel, takšen odziv dokazuje, da so nekateri
razglednico, na kateri so Tito, Kip svobode in Jezus Kristus, pač narobe razumeli. "Saj v bistvu je to taka mala
provokacija, a je dobronamerna. Včasih nam je vladal Tito, zdaj nam vladata kapitalizem in cerkev. Sam sem hotel s
tem, ko sem jih združil, pokazati, da nobeden od trojice ni spoštoval niti ne spoštuje desetih božjih zapovedi, niti on
sam niti njegovi tuzemski predstavniki." Negativen odnos do spomenikov in zamisli o odstranitvi se zdijo Špeglu tudi
sicer sporni. Prepričan je, da nam vsi spomeniki postavljajo vprašanja o vrednotah in merilih naše družbe. Še posebej
pa to velja za spomenike, ki so za dnevno politiko morda ideološko sporni.
Več na: http://www.mladina.si/104333/stane-spegel/
AMFIBIA
Amalgam
Martix Musik, 2004
Stane Špegel postaja na slovenski house sceni vedno bolj opazno ime. V kolaboraciji z Boštjanom Lebnom sta
ustanovila eksperimentalni projekt Amalgam, ki simulira glasbeni paradoks, ko združi akustično z elektroniko. Rezultat je
eksotičen etno-elektro lounge, ki ga odlično pokrona ženski glas Anite Kay, tokrat verbalizirane v angleščini in španščini.
Drugačno in zelo privlačno.
Amalgam
Martix Musik, 2004
Stane Špegel postaja na slovenski house sceni vedno bolj opazno ime. V kolaboraciji z Boštjanom Lebnom sta
ustanovila eksperimentalni projekt Amalgam, ki simulira glasbeni paradoks, ko združi akustično z elektroniko. Rezultat je
eksotičen etno-elektro lounge, ki ga odlično pokrona ženski glas Anite Kay, tokrat verbalizirane v angleščini in španščini.
Drugačno in zelo privlačno.
AMFIBIA
Amalgam
Martix Musik, 2004
Prva domača lepljenka avtorskih housovskih bliskov je prav zanimiva. Struktura se stopnjuje do precej ekspanzivne
ravni, tako, da bodo z njo potešeni celo ljubitelji techna, vendar je figuralika v njenih okvirih nasičena s pravo mero in
tudi s tisočerimi in zelo raznovrstnimi vzorci. Čisto dovolj, da je za dinamiko poskrbljeno že v osnovi, tako da kakšnega
blaženega housovskega teka v prazno niti ne zaznamo. Z odliko vleče, toda le vleče k divjemu, in z občutkom le
spodbuja, škropi, preganja, motivira, drži pokonci. Tudi zabava. Vprašanje okrog univerzalnega plesa na terasi –
urejeno!
Amalgam
Martix Musik, 2004
Prva domača lepljenka avtorskih housovskih bliskov je prav zanimiva. Struktura se stopnjuje do precej ekspanzivne
ravni, tako, da bodo z njo potešeni celo ljubitelji techna, vendar je figuralika v njenih okvirih nasičena s pravo mero in
tudi s tisočerimi in zelo raznovrstnimi vzorci. Čisto dovolj, da je za dinamiko poskrbljeno že v osnovi, tako da kakšnega
blaženega housovskega teka v prazno niti ne zaznamo. Z odliko vleče, toda le vleče k divjemu, in z občutkom le
spodbuja, škropi, preganja, motivira, drži pokonci. Tudi zabava. Vprašanje okrog univerzalnega plesa na terasi –
urejeno!
AMFIBIA
Amalgam
Martix Musik, 2004
Slovenski producent Stane Špegel, ki je sodeloval že v neštetih glasbenih projektih in nas je še ne tako dolgo nazaj
razveselil z albumom »Party Monster«, je ponovno na pohodu. Tokrat je v okviru glasbenega projekta Amfibia skupaj s
soavtorjem projekta, multiinstrumentalistom Boštjanom Lebnom, izdal zgoščenko »Amalgam, pri kateri sodelujejo še
številni drugi priznani slovenski glasbeni izvajalci. Skladbe tokrat pretežno ne temeljijo na elektroniki, pač pa gre za
sožitje akustične instrumentalne elektronske godbe, ki bi ga zaradi prepletanja različnih elementov posameznih
glasbenih zvrsti težko opredelili, saj se na trenutke spogleduje z rockom in popom, na trenutke pa z orientalsko glasbo,
ambientalom in še čem. Eni najzanimivejših so vsekakor vokalno-instrumentalni komadi, pri katerih je sodelovala Anita
Kay, ki pesmi prepeva večinoma v angleščini, medtem ko sta besedili uvodne pesmi Telenovela in Vivir seveda v
španščini. Skratka, Amfibia nas je povsem navdušila, zaradi fuzije premnogih zvrsti bo navdušila še marsikaterega
navdušenca nad elektronsko in akustično glasbo.
AMFIBIA
Above & Below
Loop Surgery / Pulserated music UK, 2006
Tole pa je prijetno presenečenje. Projekt oziroma duet Amfibia, ki ga sestavljata multiinstrumentalist Boštjan Leben in
multimedijski avtor Stane Špegel, se je na drugem albumu odločil odmakniti od vokalnih vložkov, ki jih je na prejšnjem
albumu zapela Anita Kay, in se osredotočiti samo na govorico glasbe. Zvočne slike, ki jih združujeta klasično izobraženi
Leben in elektronsko usmerjeni Špegel, so pravzaprav kolaži ne le dveh povsem različnih avtorskih pristopv, torej
analognega in digitalnega, temveč posledično tudi fuzija različnih okusov, se mešajo v raznovrstni paleti glasbenih
žanrov (jazz, elektro, etno in pop) in kulturnih vplivov. Vse to daje njuni glasbi še posebej svež pridih, ki po eni strain
zadiši po puščavskem pesku in vročih latinoameriških pokrajinah, po drugi strani pa po minimalističnih zahodnjaških
sobanah. Seštevek vsega tega je izredno poslušljiva plošča z močno ezoterično noto. Slaba primerjava, vendar recimo,
da je Above & below nadgradnja priljubljenih kompilacij Buddha Bar, ki so nam pred nekaj leti kot hvaležna zvočna kulisa
tako doma kot v službi služile pri sporščanju ali pa kar begu v daljne dežele, polne eksotike in neizživetih fantazij.
Pričujoči album torej ponuja svojstveno potovanje, fantaziranje in spoščanje, ki ga zaznamuje inovativna vizija in bogata
realizacija obeh avtorjev-skladateljev. Above & Below je izdelek, ki bo po svoji poslušljivosti všečen širšemu krogu
poslušalcev, po svoji kakovosti pa gotovo tudi tistim bolj izbirčnim glasbenim sladokuscem. Toplo priporočam!
Amalgam
Martix Musik, 2004
Slovenski producent Stane Špegel, ki je sodeloval že v neštetih glasbenih projektih in nas je še ne tako dolgo nazaj
razveselil z albumom »Party Monster«, je ponovno na pohodu. Tokrat je v okviru glasbenega projekta Amfibia skupaj s
soavtorjem projekta, multiinstrumentalistom Boštjanom Lebnom, izdal zgoščenko »Amalgam, pri kateri sodelujejo še
številni drugi priznani slovenski glasbeni izvajalci. Skladbe tokrat pretežno ne temeljijo na elektroniki, pač pa gre za
sožitje akustične instrumentalne elektronske godbe, ki bi ga zaradi prepletanja različnih elementov posameznih
glasbenih zvrsti težko opredelili, saj se na trenutke spogleduje z rockom in popom, na trenutke pa z orientalsko glasbo,
ambientalom in še čem. Eni najzanimivejših so vsekakor vokalno-instrumentalni komadi, pri katerih je sodelovala Anita
Kay, ki pesmi prepeva večinoma v angleščini, medtem ko sta besedili uvodne pesmi Telenovela in Vivir seveda v
španščini. Skratka, Amfibia nas je povsem navdušila, zaradi fuzije premnogih zvrsti bo navdušila še marsikaterega
navdušenca nad elektronsko in akustično glasbo.
AMFIBIA
Above & Below
Loop Surgery / Pulserated music UK, 2006
Tole pa je prijetno presenečenje. Projekt oziroma duet Amfibia, ki ga sestavljata multiinstrumentalist Boštjan Leben in
multimedijski avtor Stane Špegel, se je na drugem albumu odločil odmakniti od vokalnih vložkov, ki jih je na prejšnjem
albumu zapela Anita Kay, in se osredotočiti samo na govorico glasbe. Zvočne slike, ki jih združujeta klasično izobraženi
Leben in elektronsko usmerjeni Špegel, so pravzaprav kolaži ne le dveh povsem različnih avtorskih pristopv, torej
analognega in digitalnega, temveč posledično tudi fuzija različnih okusov, se mešajo v raznovrstni paleti glasbenih
žanrov (jazz, elektro, etno in pop) in kulturnih vplivov. Vse to daje njuni glasbi še posebej svež pridih, ki po eni strain
zadiši po puščavskem pesku in vročih latinoameriških pokrajinah, po drugi strani pa po minimalističnih zahodnjaških
sobanah. Seštevek vsega tega je izredno poslušljiva plošča z močno ezoterično noto. Slaba primerjava, vendar recimo,
da je Above & below nadgradnja priljubljenih kompilacij Buddha Bar, ki so nam pred nekaj leti kot hvaležna zvočna kulisa
tako doma kot v službi služile pri sporščanju ali pa kar begu v daljne dežele, polne eksotike in neizživetih fantazij.
Pričujoči album torej ponuja svojstveno potovanje, fantaziranje in spoščanje, ki ga zaznamuje inovativna vizija in bogata
realizacija obeh avtorjev-skladateljev. Above & Below je izdelek, ki bo po svoji poslušljivosti všečen širšemu krogu
poslušalcev, po svoji kakovosti pa gotovo tudi tistim bolj izbirčnim glasbenim sladokuscem. Toplo priporočam!
Nekdanji panker, skladatelj, producent, scenarist, glasbenik, grafik, fotograf, kipar, umetnik ... Toliko vlog, v katerih se je
znašla ena sama oseba - Stane Špegel. Le kako zmore biti vse to? Sploh ni niti malo hiperaktiven in zaletav, temveč
zelo zbran, umirjen, lahko bi rekla, da na trenutke precej uglajen. Uglajeni panker? Ja, tudi to je mogoče.
Ko je bil star deset ali enajst let, si je najbolj na svetu želel igrati kitaro. Ker ni imel dovolj denarja, da bi si jo kupil, se je
vpisal v folklorno skupino, kjer je imel možnost brenkati na tamburico. »Kaj drugega mi ni preostalo. Bila je najboljši
približek kitari, ampak tiste pesmi je bilo grozno igrati.« Na srečo ga je te mizerije kmalu rešil brat Stojan, ko mu je
poklonil pravo kitaro, na kateri se je lahko izživel.
Ni minilo dolgo, ko je Stane postal zavzet panker po duši. V spominu mu je ostal dogodek, ki se je zgodil leta 1977.
»Prijateljeva mama je bila šefinja v Gorenju in je zaradi dela veliko potovala po svetu. Ker je pogosto ni bilo doma, se je
otrokom želela nekoliko odkupiti z darili. Ker ni natanko vedela, kaj naj kupi, se je v Berlinu postavila v najdaljšo vrsto v
trgovini, saj je hotela otroku prinesti tisto, na kar nestrpno čaka toliko ljudi. Pokazalo se je, da je bila to prva plošča
skupine Sex Pistols. Takrat nismo dojeli, da je bila tista plošča tako velika stvar!« Subkulturo panka je potem še bolj
vzljubil. Ustvaril je pank band Dildos, obul si je bulerje, nadel očetov dvajset let star črn zimski plašč, odslužen karirast
suknjič strica iz Nemčije, si sam zožil in natrgal kavbojke, se postrigel na kratko in obril na črtasto. »Kdor je imel
umetniško roko, nam je po glavi delal vzorce. Včasih sem si tudi sam pobril lase, ampak s tem se ni hvaliti,« priznava
Stane, ki je bil zaradi zunanjega videza pretepen - tako zelo, da je izgubil dva zoba. »Na tiste čase so ostali lepi spomini
in keramični zobje,« se nasmehne. Iz Dildosov se je z menjavanjem članov ustanovila skupina Šank rock, v katerem so
igrali pank in hard rokovsko glasbo, precej drugačno zvrst, kot jo lahko slišimo danes pri skupini, ki jo pozna širša
množica.
Več na: http://www.revijaobrazi.si/plus/ekskluzivno/uglajeni-panker.html
Stane Špegel je zastopnik nove strategije v sodobni umetnosti in (audio-vizualni) kulturi, ki učinkuje prostorsko in
projektno premišljeno, formalno večrazsežno in vsebinsko kompleksno. Njegov koncept dela presega
dekonstruktivistično metodo, ki bi se gibala zgolj na nivoju estetike; tako pri obravnavi nadvse aktualnih in perečih tem,
kot so skulpture v javnem prostoru in narodna sprava, skupaj z estetsko in etično dimenzijo razpira tudi dimenzije
ideologije, politike in kapitala. V ospredju je umetniška interpretacija pogledov na narodno spravo z dekonstrukcijo
specifične ideologije. V tem kontekstu je vprašanje sprave povezano tudi z vprašanjem vzbujanja občutja sublimnega, ki
zadeva nekaj, česar ne moremo zaobjeti v jasno predstavo; takšno občutje lahko tolaži, a tudi zamegljuje kritični vpogled
in pogosto pritiče vojnim spomenikom kot simbolnemu poklonu spominu na vojne žrtve v imenu narodne sprave.3
Objekt-skulptura nosi vsebino, ki postane vidna v luči/ barvi »sublimnega objekta ideologije«: tako na primer skulptura
necelega, razdejanega telesa lahko deluje kot večrazsežna metafora v komentarju (po)vojnih pobojev in narodne sprave
kot »vzvišenega«, narodotvornega cilja. Pri skulpturah Staneta Špegla je pomenljiva tudi razsežnost preizpraševanja
etiketiranja telesa z različnimi ideološkimi kodi, ki prihajajo tudi iz jezika popularne kulture in oglaševanja. Skozi
raziskavo in uporabo različnih vizualnih kodov se projekt Staneta Špegla odmika od nereflektiranega podleganja
enosmerni oziroma manipulativni komunikaciji. Pri tem razgrinja tako estetske in etične kot tudi ekonomske in politične
vidike. Slednji se razpirajo zlasti z vključitvijo simbolov nekdanjega sistema socializma in Cerkve v povezavi z
ikonografijo popularne kulture.Pri Špeglovem projektu gre za delikatno temo iz polpretekle slovenske zgodovine, ki se
kaže s še vedno aktualno potrebo po spravi, katere simbolni izraz bi bil tudi skupni spomenik v poklon žrtvam obeh
vpletenih strani. Stane Špegel tematizira spravo z metaforiko skulpture, svojevrstne podobe človekastroja, usodno
zaznamovanega z ideologijo »žrtve in rablja«. Vsaka tovrstna podoba je vidna (zgolj) z določene perspektive, z leve ali z
desne. Tu gre tudi za aluzijo na politično in ideološko pristranskost, ki je ob stiku s »spomenikom« lahko predvsem naša
lastna, s čimer je poudarjena izmuzljivost ideje same sprave. Projekt Staneta Špegla slednjič predlaga preseganje
politične tesnobe z metaforiko ritualnega zažiga, žrtvovanja deideologiziranih in tržno nezanimivih umetniških stvaritev v
delno že zabrisanih barvah dveh ideologij kot skupnega utopičnega dejavnika. V tem nemara tiči možnost za pomiritev
sprtih strani, zlasti v očeh mlajše generacije, ki ni več neposredno obremenjena s krivdo – bodisi spričo
revolucionarnega nasilja komunističnega režima, bodisi spričo domobranske kolaboracije. V izoblikovanju stališča do
preteklosti je temeljna vrednota za prihodnje generacije ob poznavanju dejstev in odmiku od ideološke tradicije zavest o
vrednosti življenja ter o nujnosti upora proti okupatorju in boja za svobodo. V luči nastopa mlajše generacije lahko
razumemo tudi intervencijo grafitarjev, ki bodo to akcijsko naravnano in oživljajoče-večbarvno (sub)kulturno prakso
grafitiranja, ki jo gre razumeti tudi kot specifično obliko komunikacije, ponesli na Špeglove rdeče-črne »spravne«
skulpture ....
Mojca Puncer je doktorica filozofije, neodvisna teoretičarka, umetnostna kritičarka in publicistka
projektno premišljeno, formalno večrazsežno in vsebinsko kompleksno. Njegov koncept dela presega
dekonstruktivistično metodo, ki bi se gibala zgolj na nivoju estetike; tako pri obravnavi nadvse aktualnih in perečih tem,
kot so skulpture v javnem prostoru in narodna sprava, skupaj z estetsko in etično dimenzijo razpira tudi dimenzije
ideologije, politike in kapitala. V ospredju je umetniška interpretacija pogledov na narodno spravo z dekonstrukcijo
specifične ideologije. V tem kontekstu je vprašanje sprave povezano tudi z vprašanjem vzbujanja občutja sublimnega, ki
zadeva nekaj, česar ne moremo zaobjeti v jasno predstavo; takšno občutje lahko tolaži, a tudi zamegljuje kritični vpogled
in pogosto pritiče vojnim spomenikom kot simbolnemu poklonu spominu na vojne žrtve v imenu narodne sprave.3
Objekt-skulptura nosi vsebino, ki postane vidna v luči/ barvi »sublimnega objekta ideologije«: tako na primer skulptura
necelega, razdejanega telesa lahko deluje kot večrazsežna metafora v komentarju (po)vojnih pobojev in narodne sprave
kot »vzvišenega«, narodotvornega cilja. Pri skulpturah Staneta Špegla je pomenljiva tudi razsežnost preizpraševanja
etiketiranja telesa z različnimi ideološkimi kodi, ki prihajajo tudi iz jezika popularne kulture in oglaševanja. Skozi
raziskavo in uporabo različnih vizualnih kodov se projekt Staneta Špegla odmika od nereflektiranega podleganja
enosmerni oziroma manipulativni komunikaciji. Pri tem razgrinja tako estetske in etične kot tudi ekonomske in politične
vidike. Slednji se razpirajo zlasti z vključitvijo simbolov nekdanjega sistema socializma in Cerkve v povezavi z
ikonografijo popularne kulture.Pri Špeglovem projektu gre za delikatno temo iz polpretekle slovenske zgodovine, ki se
kaže s še vedno aktualno potrebo po spravi, katere simbolni izraz bi bil tudi skupni spomenik v poklon žrtvam obeh
vpletenih strani. Stane Špegel tematizira spravo z metaforiko skulpture, svojevrstne podobe človekastroja, usodno
zaznamovanega z ideologijo »žrtve in rablja«. Vsaka tovrstna podoba je vidna (zgolj) z določene perspektive, z leve ali z
desne. Tu gre tudi za aluzijo na politično in ideološko pristranskost, ki je ob stiku s »spomenikom« lahko predvsem naša
lastna, s čimer je poudarjena izmuzljivost ideje same sprave. Projekt Staneta Špegla slednjič predlaga preseganje
politične tesnobe z metaforiko ritualnega zažiga, žrtvovanja deideologiziranih in tržno nezanimivih umetniških stvaritev v
delno že zabrisanih barvah dveh ideologij kot skupnega utopičnega dejavnika. V tem nemara tiči možnost za pomiritev
sprtih strani, zlasti v očeh mlajše generacije, ki ni več neposredno obremenjena s krivdo – bodisi spričo
revolucionarnega nasilja komunističnega režima, bodisi spričo domobranske kolaboracije. V izoblikovanju stališča do
preteklosti je temeljna vrednota za prihodnje generacije ob poznavanju dejstev in odmiku od ideološke tradicije zavest o
vrednosti življenja ter o nujnosti upora proti okupatorju in boja za svobodo. V luči nastopa mlajše generacije lahko
razumemo tudi intervencijo grafitarjev, ki bodo to akcijsko naravnano in oživljajoče-večbarvno (sub)kulturno prakso
grafitiranja, ki jo gre razumeti tudi kot specifično obliko komunikacije, ponesli na Špeglove rdeče-črne »spravne«
skulpture ....
Mojca Puncer je doktorica filozofije, neodvisna teoretičarka, umetnostna kritičarka in publicistka
AMFIBIA
Amalgam
Martix Musik, 2004
Kako primeren naslov! Prvenec domačega tria, ki se navezuje na elektroniko Staneta Špegla alias HouseMousa in v
kateri prepeva Anita Kay, zveni kot zlitje različnih zvokov, ritmov in trendov elektronske glasbe zadnjih desetih let.
Marsikdaj spominjajo na trio Kosheen, ki je na svojem debiju uspešno združil kitare, trip hop in drum&bass s pop
melodiko. Temu dodajo še elektoniko v slogu Bebel Gilberto ali Si Se (Siestafiesta). Marsikaj (posebno ritmi) zveni že
poznano, vendar to ne zmanjša prevladujoče simpatičnosti projekta.
HOUSEMOUSE
Odsevi in odmevi
Loop Surgery / Pulserated music UK, 2006
Za imenom HouseMouse stoji večplastni umetnik Stane Špegel, tudi član Amfibie, ki je prispeval večino zamisli,
energije, glasbe, fotografij, grafike, videa in dela v internetu za multimedijski projekt Odsevi in odmevi – modre refleksije
in perspektive Šaleške doline. Čeprav je pomemben del projekta vizualne narave, saj se je Špegel s sodelavci lotil
zaznave in predelave znamenitih šaleških industrijskih ambientov, pa ambientalna glasba deluje povsem v redu tudi
samostojno. Devet skladb je napisal Špegel, za Herberstein pa si je sposodil minimalističen motiv Erica Satieja.
Premišljeno uglajena elektronika.
STANISLAV
Muzika teatralika
Loop Surgery, 2008
Velenjski skladatelj, instrumentalist, producent in avtor multimedijskih vsebin Stane Špegel (HouseMouse, Stanislav,
Neurobic, Amfi bia, Kissik) je dejaven že več kot dvajset let. Pod nazivom Stanislav je izdal sedmi samostojen album
Muzika teatralika. To je avtorska glasbena mešanica klasične glasbe, jazza, rocka, etna, swinga, elektronske glasbe in
še česa, pri skladanju in produkciji skladb pa so bila uporabljena izključno glasbila simfoničnega orkestra. Slišati je
odmeve Philipa Glassa, Depeche Mode, Astorja Piazolle, Lionela Hamptona, Laibacha in še bi lahko naštevali. Petnajst
zvočnih podob za film ali gledališko predstavo, ki je ni, je dejansko del multimedijskega projekta Spome(j)niki, kjer je z
vso umetniško (ne) spoštljivostjo združil podobe spomenikov, ki so že zdavnaj umolknili, da nam povedo novo zgodbo.
In Muzika teatralika je glasbena kulisa za to zgodbo. Drzno.
Amalgam
Martix Musik, 2004
Kako primeren naslov! Prvenec domačega tria, ki se navezuje na elektroniko Staneta Špegla alias HouseMousa in v
kateri prepeva Anita Kay, zveni kot zlitje različnih zvokov, ritmov in trendov elektronske glasbe zadnjih desetih let.
Marsikdaj spominjajo na trio Kosheen, ki je na svojem debiju uspešno združil kitare, trip hop in drum&bass s pop
melodiko. Temu dodajo še elektoniko v slogu Bebel Gilberto ali Si Se (Siestafiesta). Marsikaj (posebno ritmi) zveni že
poznano, vendar to ne zmanjša prevladujoče simpatičnosti projekta.
HOUSEMOUSE
Odsevi in odmevi
Loop Surgery / Pulserated music UK, 2006
Za imenom HouseMouse stoji večplastni umetnik Stane Špegel, tudi član Amfibie, ki je prispeval večino zamisli,
energije, glasbe, fotografij, grafike, videa in dela v internetu za multimedijski projekt Odsevi in odmevi – modre refleksije
in perspektive Šaleške doline. Čeprav je pomemben del projekta vizualne narave, saj se je Špegel s sodelavci lotil
zaznave in predelave znamenitih šaleških industrijskih ambientov, pa ambientalna glasba deluje povsem v redu tudi
samostojno. Devet skladb je napisal Špegel, za Herberstein pa si je sposodil minimalističen motiv Erica Satieja.
Premišljeno uglajena elektronika.
STANISLAV
Muzika teatralika
Loop Surgery, 2008
Velenjski skladatelj, instrumentalist, producent in avtor multimedijskih vsebin Stane Špegel (HouseMouse, Stanislav,
Neurobic, Amfi bia, Kissik) je dejaven že več kot dvajset let. Pod nazivom Stanislav je izdal sedmi samostojen album
Muzika teatralika. To je avtorska glasbena mešanica klasične glasbe, jazza, rocka, etna, swinga, elektronske glasbe in
še česa, pri skladanju in produkciji skladb pa so bila uporabljena izključno glasbila simfoničnega orkestra. Slišati je
odmeve Philipa Glassa, Depeche Mode, Astorja Piazolle, Lionela Hamptona, Laibacha in še bi lahko naštevali. Petnajst
zvočnih podob za film ali gledališko predstavo, ki je ni, je dejansko del multimedijskega projekta Spome(j)niki, kjer je z
vso umetniško (ne) spoštljivostjo združil podobe spomenikov, ki so že zdavnaj umolknili, da nam povedo novo zgodbo.
In Muzika teatralika je glasbena kulisa za to zgodbo. Drzno.
